MOVE v Tinjah

Še pomnite lansko praznovanje 40. letnice mednarodne Vere in luči v Celju? Bilo je veselo, Sveti Duh je vel med nami, z nami so praznovali tudi lučkarji iz province »Srce Evrope«. Dobro so se počutili med nami in bili navdušeni nad vsem, kar so videli in slišali. Bili so tako navdušeni, da so obljubili, da bodo prihodnje leto tudi oni kaj takega pripravili in nas povabili. Obljubo so uresničili.

Od 16. do 19. maja je bilo v Tinjah na Avstrijskem Koroškem srečanje lučkarjev z naslovom MOVE (Zmigaj se). Zbrali so se Avstrijci, Nemci, Luksemburžani, Nizozemci, še nekaj ostalih narodnosti ter mi, Slovenci.

Jaz, Tanja in p. Franc smo se skupaj odpravili v Tinje in malo smo zamudili na večerjo. Plašno smo vstopili v jedilnico, poskušali smo priti neopazno, ampak ko so nas zagledali so nas vsi začeli pozdravljati in odmevala je pesem »Mi se imamo radi«. So si jo dobro zapomnili iz Celja. Lepo je priti med družbo, ki te tako toplo sprejme.

Štiri dni smo bili skupaj in dogajalo se je marsikaj. Naj vam napišem nekaj zanimivih prigod. V petek dopoldne je imel duhovni nagovor p. Franc. Govoril je o Božji besedi, kako mora kot seme pasti na našo dušo. Za primerjavo je vzel priliko o sejalcu. Pri vsem tem ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi tudi oblekel kot pravi sejalec – robček si poveznil na glavo, svojo majico pa uporabil kot predpasnik. Nekateri Avstrijci so komentirali, da še nikoli niso videli duhovnika v sami spodnji majici. V glavnem, p. Franc je vzel vrečko s pšenico, jo sejal, delil lučkarjema, da jo pojedo … Res zanimiv duhovni nagovor.

Popoldne so se vedno odvijale delavnice. Bilo je kar šest različnih. Ekumenska, duhovna, plesna, bobnarska, instrumentalna in pevska. Georg me je določil, da grem v pevsko. Nisem bila najbolj zadovoljna, ker ne znam po nemško brati. Še dobro da je bila z menoj Tanja, ki obvlada nemščino. Tudi drugače sem se je držala kot klop. Ves čas sem jo spraševala kako se izgovori kakšna beseda ter si to vse zapisala (npr. sein se izgovori zain). Ko pa je bila na vrsti slovenska pesem si morete misliti, da sem dala vse od sebe, da se jo sliši (in to dobesedno, ker sem bila tiste dni močno prehlajena). Na koncu pa te delavnice ne bi zamenjala za nobeno drugo, ker sem se imela res fajn. Če bo kdo srečal mene in Tanjo ter vprašal, kaj smo prepevali, bo takoj deležen pevskega izobraževanja. Tanja ima poleg nemščine tudi pesniški posluh, tako da je prevedla nekaj krasnih pesmi. Mislim, da se bodo kmalu razširile tudi po Sloveniji.

Poleg pesmi »Mi se imamo radi« se je pogosto slišala tudi »Pridi, Sveti Duh«. Je bila skoraj ena izmed glavnih pesmi, ker naše srečanje je bilo ravno v času binkošti. Lepo je bilo slišati »Srce Evrope« po slovensko pet.

K večernemu programu je vedno prišla klovnesa. Zelo smo se ji nasmejali, vendar nam je tudi pomagala odpraviti se na pot, ko je zaslišala božji glas »Komm, pridi, kom!«.

Oživljanja evangelija so bila tudi posebna. Npr. mi odlomek o Marijinem obiskanju Elizabete uprizorimo dobesedno. V Tinjah pa je izgledalo takole: Jožef in Marija sta pofruštkala. Jožef je odšel na delo, Marija pa je s še tremi prijateljicami odšla do Elizabete. Odlomkom so dali več življenjskosti.

V soboto smo imeli katoliško sveto mašo, ki je bila še kar podobna naši. Bila je živa, vesela in glasna. Glasnost je povzročala predvsem bobnarka na afriških bobnih. V nedeljo pa smo imeli evangeličansko bogoslužje, saj ima provinca »Src Evrope« tudi evangeličanske skupine. S Tanjo nama je bilo zelo zanimivo, da si pastor prošnje zapisuje. Povedal je, da so na vrsti prošnje in kdor ima kakšno prošnjo naj pove samo temo in on jo bo zapisal (npr. za bolne). Ko je vse zapisal je šel za oltar in vse te prošnje združil v eno samo.

V soboto zvečer smo se zbrali ob manjšem kresu, nato pa so v dvorani sledile predstavitve delavnic. Ne morem vam opisati, kako odlična je bila predstavitev bobnarske in plesne delavnice. Bobnarji so bili v glavnem lučke, brez bobnarskih izkušenj, vendar so vsi bobnali v ritmu in usklajeno. Vau. In plesalci so zaplesali v afriških ritmih. Samo gledali si lahko in se čudil. Na sploh je bil večer zelo vesel, glasbeniki so špilali, Hetty pela, vrtelo se je po plesišču … Opolnoči smo se kar težko odpravili proti sobam, ker nam je bilo tako lepo.

Res so bili nepozabni dnevi. Če bo kdo imel priložnost, da se druži s provinco »Srce Evrope« mu priporočam, da ponudbo sprejme, saj bo prejel veliko čudovitih stvari.

Helena Penko

Galerija