Uporaba simbolov pri Veri in luči

Kaj je simbol?

Beseda izhaja iz grščine. SYMBOLON pomeni prepoznavno znamenje. SYMBALLEIN je glagol, ki pomeni ponovno združiti, sklopiti dve polovici iste, nedeljive stvarnosti. Najprej so tako imenovali prelomljen del predmeta, ki sta ga prelomila dva ali več ljudi, ki so se za dolgo ločili. Tudi čez veliko let so se lahko s pomočjo tega prelomljenega predmeta prepoznali (prijatelji, pogodbeni zavezanci, ljubimci, starši in otroci).

Simbol je tudi danes viden, otipljiv predmet ali znamenje, ki poleg čisto materialnih značilnosti, ki jih dojemamo s čutili, neposredno v svojem bistvu že vsebuje tudi nevidno presežnost duhovnega sveta.

Vsi veliki simboli, ki jih zasledimo pri vseh ljudstvih sveta in jih zato imenujemo prasimboli, združujejo v sebi polarnost pojavne kot tudi duhovne stvarnosti. Združujejo tako pozitivne kot negativne lastnosti, dobro in slabo (križ, voda, ogenj, sonce, zemlja, zvezda, drevo, kača, gora,…).

Simbol in znamenje

Simbol in znamenje nista eno in isto. Vsak simbol je tudi znamenje, ni pa vsako znamenje tudi simbol. Znamenje je nekaj, kar je odvisno od dogovora in pravil, ki si jih postavi skupina ljudi, lahko tudi večina človeštva (*npr. prometni znaki). Simbol po svojem naravnem bistvu izraža nekaj, česar neposredno ni mogoče opisati in dojeti, o čemer se ni mogoče dogovoriti, kar presega čutno zaznavanje. Znamenje našo misel pošilja k nečemu, kar je še vedno mogoče prikazati, čeprav ni prisotno. Znamenje pripada fizičnemu svetu, simbol pa duhovnemu svetu.

Človek kot simbol

Profesor Trstenjak je človeka označil kot simbolno bitje - bitje, ki brez simbolov ne more biti v celoti uresničeno. Zares se je učlovečil, ko je začel uporabljati simbole (govorica, mišljenje, umetnost, religija,…). Za nas kristjane pa je tudi vsak človek za drugega simbol (božja podoba) zato, ker je po Jezusu Bog postal človek, da bi ponovno povezal zemljo z nebesi.

Danes se razsežnost razumevanja predvsem krščanskih simbolov in njihova uporaba žal izgublja, predvsem v naši zahodni kulturi. Prav tako se izgublja tudi smisel za duhovni svet, za njegovo vlogo in pomen za naše življenje. Tudi simboli so del našega nezavednega jedra in če jih ne uporabljamo v njihovi presežni moči zavestno, tako da nam pomagajo osmišljevati življenje, simboli udarjajo na dan v svojih negativnih polih kot vera v magijo, karmo, vera v duhove in podobnih pojavnostih, ki se širijo med ljudmi.

Pomen uporabe simbolov pri delu z lučkami

Majhen otrok funkcionira na nivoju konkretnega, predmetnega sveta in prav tako njegovo mišljenje. Če živi v topli urejeni družini, posebno v krščanski, pa se že od začetka srečuje z obredi in praznovanji, pri katerih se uporablja mnogo simbolov, ki ga uvajajo v duhovni svet.

Tudi naše lučke funkcionirajo na konkretnem nivoju in pogosto niso bile deležne tega toplega uvajanja in vzdušja in zato za vstopanje v duhovni svet potrebujejo posrednika. Njihove notranje globine so zelo bogate in rasti v veri jim ne preprečujejo razumsko pomisleki. Potrebujejo pa ključ, ki odpira vrata v duhovni svet. Tak ključ so gotovo simboli. Pri tem starši in prijatelji ne smemo pozabiti, da smo za lučke najprej mi simbol, mi smo ključ za njihovo vstopanje v duhovni svet. Toliko kot smo mi blizu Jezusu in smo pripravljeni biti orodje ljubezni v njegovih rokah, toliko bodo lučke po nas lahko začutile njegovo ljubezen in bližino vsaj na začetku. Zanje smo mi simbol Jezusa. To pa je zelo odgovorna naloga!

Kdaj in kako naj uporabljamo simbole na naših srečanjih?

Kdaj?

  • Za razlago in ponazoritev teme
  • Pri duhovnih vajah
  • Pri bogoslužju
  • Pri pripravi na zakramente,…

Kako?

1) Dobro moramo vedeti, kaj je končni cilj (*cilj, ki ga želimo doseči v daljšem obdobju, npr. na koncu leta leta, več let), ki ga moramo doseči in kaj je delni cilj (*to je cilj, ki si ga postavimo za npr. posamezno srečanje, na posameznih duhovnih vajah,…) oz. vidik teme, ki ga želimo poudariti na posameznem srečanju. Vedeti moramo, kaj je bistvo teme, ki jo obravnavamo.

Primer:

Naslov teme: Ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez odpuščanja.

Končni cilj: Spoznati, kako pomembno je naučiti se odpuščati in razumeti slabotnost drugih ljudi in začutiti veličino božjega odpuščanja, ki prinaša mir.

Delni cilj: Pomagati drug drugemu, da bi znali odpuščati.

2) Za ponazoritev teme poskušamo izbrati najbolj ustrezen simbol. To naj bo en simbol, kajti preveč simbolov lahko lučke zbega (*če je možno, je zaradi lažjega razumevanja lučk tudi sicer dobro uporabljati npr. vedno isto znamenje križa, sliko,…)

3) Vsak simbol je večplasten in večznačilen, zato pri njegovi rabi poudarimo le značilnosti, ki poglabljajo temo, druge pa pustimo ob strani.. Dobro je, če animacijska skupina že prej ta simbol premeditira.

4) Na samem srečanju (lahko v malih skupinah) ta simbol najprej skušamo doživeti v njegovi pojavni materialni resničnosti. Poskušamo ga zaznati z vsemi čuti in si podelimo vse izkušnje in spoznanja v zvezi z njim (**npr. goreča sveča: toplota, svetloba , minljivost (sveča zgori), smrt (ob pogrebu prižigamo sveče), veselje (npr. sveča na rojstnodnevni torti), mir (sveča nas pomirja), romantika, …).

5) Tisti, ki pogovor vodi iz vseh naštetih lastnosti in izkušenj izbere tisto, ki se nanašajo na temo in jih še enkrat ponovi (*glej tč. 3)(**npr: toplota, svetloba, veselje, mir). Nato naredi naslednji bistven korak, ko to lastnost ali lastnosti poskuša prenesti v duhovni svet s tem, da reče:

»Tudi jaz, ti, mi vsi smo lahko drug za drugega kot ...(ime simbola), kadar ... .(navede neko ravnanje, dejanje, postopanje)(**npr. …(ime osebe), ti si zame sveča, ker me z objemom pomirjaš, kadar sem jezen in slabe volje).

Nato druge spodbudi, da vsak nekomu v skupini pove ali pokaže, kdaj je drugi zanj tak simbol. Ob tem naj ta simbol potuje iz rok v roke.

Važno je, da po svojih sposobnostih sodelujejo vsi in uporabljajo čimveč poti komunikacije (besedo, gib, dotik, pogled, nasmeh,...). To je duhovni svet človeške izkušnje.

6) Za nas kristjane je pomembno, da naredimo še naslednji korak v katerem zaobjamemo še razsežnost božjega in Cerkve. Tisti, ki pogovor vodi, reče: Imamo še enega prijatelja, ki nas je zbral skupaj in nam prvi pokazal, da je za nas ... .(ime simbola), ko je ... .(povemo, kaj je naredil ali rekel in je v zvezi s temo). Preberemo ali razložimo odlomek evangelija. Na sredo kroga lahko položimo Jezusovo sliko in simbol in vsak pove, kdaj je Jezus v njegovem življenju ta simbol.

7) Če imamo čas, lahko ta simbol tudi narišemo, pobarvamo, izrežemo, plastično oblikujemo,… Lahko ga uporabimo pri oživljanju evangelija, oz. se pogovorimo, kako ga bomo vključili v maši ali molitev.

Kako izbrati simbole?

O tem nam ogromno pove Sveto pismo, še posebej Evangeliji. Jezus je učil v prilikah. Ko je govoril o nebeškem kraljestvu, je naštel mnogo simbolov, prispodob (gorčično zrno, zaklad, mreža z ribami, gostija,…). Ko je ozdravljal je pogosto uporabil kretnjo, blato, slino. O sebi je rekel, da je pot, resnica, življenje. Učence je imenoval luč, sol. Dobro je poznati pomen vseh predmetov, ki se uporabljajo pri bogoslužju. Prisluhnimo govorici preprostih ljudi, ki so pristno povezani z naravo. Zbirka simbolov so me drugim tudi ljudske pripovedke.

Za VIL pripravila: Marija Lapajne
(november 2005 - srečanje koordinatorjev v Planini pri Postojni)

Literatura:

  • ODKRIVAJMO SIMBOLE (Alfons Rosenberg; 1987)
  • GOVORICA BOGOSLUŽNIH ZNAMENJ (dr. France Oražem; 1995)
  • SLOVAR SIMBOLOV (Chavalier-Gheerbrant; 1995)
  • PRIČEVANJE SVETIH IKON (Tomaš Špidlik in Marko Ivan Rupnik; 2002)