==Romanje v Gradec== [[Image:galerije/10-11/gradec-romanje/DSC06239.JPG|200px|left|alt=Križ]] Mariborska agencija Aritours nam je podarila enodnevno romanje v predbožični Gradec, ki je prestolnica zgornje (avstrijske) Štajerske. Z nami je romala tudi ga. Slavica Arih, ki smo ji za ta dar iz srca hvaležni. Z dvema avtobusoma smo se torej odpravili sončno nedeljo, 12. decembra, na pot, ki nas je vodila po ulicah tega lepega mesta do minoritskega samostana s cerkvijo Marije Pomagaj. Pred časom so župnijo upravljali slovenski minoriti, ker pa tudi med njimi manjka duhovnih poklicev, je sedaj v rokah avstrijskih menihov. Vsako nedeljo se slovenski rojaki še zbirajo k maši v zakladni kapeli, ki je del tega samostanskega objekta. V bogati cerkvi, katere temeljni kamen je bil položen že davnega 1607.leta, smo pripravili čudovito lučkarsko mašo, saj se je za nami po opravljenih obveznostih v mariborski stolnici pripeljal župnik Marko Veršič z ministrantom Matejem, ki je ta dan napolnil 18.let. V imenu vseh romarjev ga je prisrčno objel naš Boštjan. Mašna daritev, obogatena z lučkarskim branjem beril, uvodom v Očenaš, pozdravom miru, spontanimi prošnjami in zahvalami, predvsem pa z lučkarskim petjem , ki ga je spremljal Damijan s kitaro – nepozabno. Prav takšna je bila tudi pridiga g. Marka, ki se je kot kaplan v mariborski stolnici že dolgo nazaj srečal z našimi lučkami ob priliki prvega svetega obhajila, kasneje tudi kot duhovni vodja skupine. In lučke so našle mesto v njegovem srcu. Po sv. maši smo se odpravili na trg pred cerkvijo, kjer smo poskrbeli tudi za telesno hrano in se odpravili ob reki Muri (s školjko sredi nje – ta objekt najdete na fotografiji 6112) in nato preko Mure do dvigala, ki nas je z neverjetno hitrostjo poneslo na vrh Schlosberga. Lep dan smo imeli, zato je bil pogled na Gradec, ki krog in krog obdaja ta hrib, enkraten. Povratku v nižino je sledil še ogled ledenih jaslic, sprehod po okrašenih in razsvetljenih ulicah, kavica ali kuhano vino na stojnicah in odhod domov. Na poti domov so v avtobusu žarele prav posebne zvezde – očke naših lučk. Mnoge so želele kaj povedati, zapeti, zmoliti. Kar prehitro smo bili v Mariboru, drugi avtobus pa je ubral pot proti Slov. Bistrici, Slov. Konjicah, Celju. Pa tu se za naše lučkarje še ni končala pot, saj so prišli tudi iz Mengša, Šoštanja. Lepo nam je bilo skupaj, vseh tistih, ki pa niste bili z nami, smo se spomnili v prošnjah in zahvalah in vas priporočali Gospodu. [http://picasaweb.google.com/vil.slovenija83/RomanjeVGradec# foto utrinki]